Na tretjo oktobrsko nedeljo je bilo v župnijski cerkvi sv. Pavla še posebej slovesno, saj so krajani praznovali žegnanjsko nedeljo oziroma farni dan.
Domači župnik Mohor Rihtaršič je v pridigi poudaril, da cerkve ne sestavljajo zgolj hladni zidovi, temveč predvsem ljudje, ki tvorijo pristno, živo občestvo. Po bogoslužju se je praznovanje nadaljevalo na dvorišču med cerkvijo in župniščem, kjer so se zbrani zadržali v prijetnem klepetu ob brezplačnem okrepčilu. Današnjo cerkev, ki je bila zgrajena med letoma 1850 in 1851, je 17. oktobra 1852 posvetil ljubljanski knezoškof Anton Alojzij Wolf. Ob posvetitvi stavba še ni imela zvonika – ta je bil dokončan natanko sedemnajst let pozneje, leta 1869. Pred sedanjo stavbo sta na Hribu stali vsaj dve predhodnici. Prva je zrasla na ostankih nekdanjega rimskega kastela, okrog nje pa je bilo pokopališče s kostnico oziroma cerkvico, v kateri se je nahajal oltar sv. Mihaela. Bila je podolgovate oblike in na severni strani nesimetrično grajena, zvonik pa je stal ločeno od nje. Ker je cerkev sčasoma postala premajhna za hitro rastočo skupnost, so leta 1628 pozidali novo. Ta je bila središče izjemno obsežnega območja, saj je takrat štela kar 26 podružnic. Po dveh stoletjih pa je tudi ta stavba postala pretesna, kar je botrovalo gradnji današnje cerkve.
Zgodovinsko zanimivo je tudi samo patrocinijsko ozadje: do 14. stoletja, ko je bila vrhniška skupnost še del šentpetrske pražupnije, je bila cerkev posvečena sv. Andreju, po osamosvojitvi v samostojno župnijo pa je njen zavetnik postal sv. Pavel.
Gašper Tominc
