sv. Nikolaj – Kuren

Na visoki planoti hriba Kuren stoji cerkev, posvečena sv. Nikolaju, zavetniku vrhniških čolnarjev. Natančna letnica nastanka ni znana; najzgodnejšo omembo stavbe najdemo v protokolu cerkvenih dragocenosti iz leta 1532, slogovna analiza lesenega stropa pa umešča njen nastanek v tretje desetletje 16. stoletja (1520–1530). 19,80 m dolgo in 10,55 m široko stavbo obkroža obzidje, ladja je pravokotna z lesenim ravnim stropom, kratek in nekoliko ožji prezbiterij s plitvim triosminskim zaključkom je banjasto obokan. Čokat zvonik je prizidan prezbiteriju, njegovo pritličje (zvonica) služi kot zakristija. Zvonik zaključujejo trikotna čela, krit je s stolpasto streho iz skodel, ki jih je izdelal domačin Jože Leskovec. Zunanjščina cerkve je nerazčlenjena, na zahodnem pročelju je preprost polkrožen portal z robom, prirezanim na ajdovo zrno. Vodi v ladjo, nizek pravokotni prostor dolžine 12,24 in širine 8,55 m. Na obeh straneh ima po dve pravokotni okenski odprtini, ki sta kasnejšega datuma – prezentirane so zazidane izvorne poznogotske pravokotne in šilastoločne odprtine.

Prvotna stenska poslikava ladje je bila kasneje prebeljena in je danes le delno ohranjena. Razdeljena je bila v tri pasove. Na spodnjem je bila naslikana draperija, tj. stenski zastor iz nabranega blaga, drugega je krasila valovita listnata ornamentika, vrhnji pa je bil poslikan s prizori v kvadratnih poljih. Freske na desni ladijski steni predstavljajo zgodbo Kristusovega pasijona, razpoznavni so prizori Jezusa pred Kajfo, Herodom in Pilatom, Križanje na Golgoti in Vstajenje. Na levi strani slavoločne stene je za stranskim oltarjem opaziti prizor Kristusovega rojstva, na podločju 4,7 m širokega slavoloka, ki je kakor portal prirezan na ajdovo zrno, so ohranjeni fragmenti z angeli in Adamom in Evo. Slikarije na desni ladijski steni so slabše ohranjene – na enem prizoru vidimo skupino svetnikov – morda apostolov, na drugem pa fragment nasilnega prizora, morda mučeništvo svetnika. Zelo slabo je ohranjena freska sv. Krištofa na zunanji steni cerkvene ladje. Na stenah vhodne stene ni ohranjenih prizorov, prav tako se niso ohranile freske na stenah in na oboku prezbiterija. Poslikava je rokodelsko delo iz srede ali druge polovice 16. stoletja. Prizore na levi steni je l. 1914 restavriral slikar in restavrator Matej Sternen.

Posebnost cerkve je dobro ohranjen lesen poslikan strop. Strop sloni na vzdolžnem tramu, ki ga nosita dva lesena stebra – na enem naj bi bil ohranjen podpis pisatelja Ivana Cankarja. Sestavljajo ga lesene deske, ki so z letvami razdeljene v pravokotna polja. V poljih so poleg pisanih rastlinskih in geometričnih ornamentov naslikani svetniki: sv. Uršula s puščico v roki, sv. Doroteja s košaro cvetic, sv. Barbara s krono na glavi in cerkvijo v rokah, sv. Magdalena s posodo za dišave, sv. Katarina s kolesom, neznana svetnica s črnim plaščem, belo obleko in predmetom v roki, neznana svetnica mučenica s palmo v roki, sv. Miklavž na ladji. Mati božja z detetom je upodobljena dvakrat, prvič v zelenem in drugič v modrem plašču. Nekaj polj krasijo tudi živalske podobe: trije jeleni okoli rozete; rak, riba in sekira; srne v skoku. Oblike figur so preproste in močno poenostavljene.

Glavni oltar sv. Miklavža je lesen. Spodnji del oltarnega nastavka krasijo kipi sv. Miklavža, sv. Izidorja in še enega kmečkega svetnika, zgornji del pa kipi Marije kraljice z božjim detetom, sv. Mohorja in sv. Fortunata. Na ogredju oltarja stoji kip sv. Mihaela. Oltar je bogato okrašen z volutami iz hrustančevja in angelskimi glavami, stebri so prekriti z značilno baročno rastlinsko ornamentiko. Leto izdelave oltarja 1686 je zapisano na podstavku oltarnega nastavka – predeli.

Levi stranski oltar je posvečen sv. Mariji Magdaleni. Kip svetnice zaseda osrednjo nišo, ob njej sta sv. Agata mučenica z odsekanimi prsmi na pladnju in sv. Marjeta z zmajem. V zgornjem delu nastavka stojijo kipi sv. Lucije z očmi na pladnju, sv. Elizabete in sv. Apolonije – obe brez atributov.

Desni stranski oltar je posvečen sv. Marku. Prepoznamo ga pa odprti knjigi in levu, ob njem stojita sv. Avguštin, škof in cerkveni oče, ter sv. Lovrenc z ražnjem. V zgornjem delu ugledamo v sredinski niši Janeza Krstnika, oblečenega v ogrinjalo iz kamelje kože s palico v obliki križa v rokah in jagnjem. Družbo mu delata apostola sv. Peter s ključi nebeškega kraljestva in sv. Pavel s knjigo oz. zvitkom ter mečem. Stranska oltarja sta iz 18. stoletja. Po zasnovi sta enaka, okrašena sta z dolgimi zlatimi volutami, rastlinskimi ornamenti, stiliziranimi oblaki in naslikano imitacijo marmorja.

Na vhodno steno je prislonjen četrti oltar, ki je posvečen sv. Florijanu. Sredino nastavka krasi na platnu naslikana podoba svetnika v značilnem prizoru gašenja požara velikosti 70 x 123 cm. Gre za delo iz poznega 19. stoletja, ki je nadomestilo starejše baročno platno. Oltarni nastavek je okrašen z volutami, rastlinskimi ornamenti, šopki rož in medaljonom s sv. Duhom. V večjem delu je posrebren, delno pa tudi pozlačen. Oltar je bil do osemdesetih let prejšnjega stoletja prislonjen na desno steno ladje.

Oltarje je 1872 prenovil slikar iz Stare Vrhnike Simon Ogrin. Glavni oltar je Zavod za spomeniško varstvo restavriral v letih 1982–84.

Med ostalo opremo velja omeniti tudi lepo ohranjeno baročno razpelo iz ok. 1700 in omaro za duhovniška oblačila (paramente) z ljudsko ornamentiko. V zvoniku visi zvon z reliefom Križanja in Marije Brezmadežne in napisom S: MARCE ORA PRO NOBIS † A: D: 16 IHS 66.

Avtor besedila: Tomaž Miško