Župnija Vrhnika danes praznuje 160. obletnico posvetitve župnijske cerkve. Na praznovanje so se duhovno pripravljali že od četrtka, ko so med mašami duhovniki, ki so vrhniški rojaki, ali pa so na Vrhniki delovali, pripravili duhovne nagovore. Včeraj so imeli vsi veroukarji oratorijski dan in prireditev ob obletnici posvetitve cerkve. Danes pa je osrednjo slovesnost vodil kardinal  Franc Rode. Potem ko je orisal duhovno zgodovino Cerkve na Vrhniki, je spregovoril o letu vere, ko naj bi sredi sekulaziranega sveta, ko mnogi zapuščajo Cerkev in jo napadajo, utrdili svojo vero in pripadnost Katoliški Cerkvi.

Namen leta vere je poglobiti vero in jo živeti bolj pogumno, je poudaril kardinal Rode. Ta pa se po njegovih besedah oživlja v osebnem srečanju z Jezusom. Ko On postane naša največja sreča in prva in zadnja sreča. On nam daje drugačen pogled nase in na svet okrog nas – gre za nov pogled vere, ki vidi v globine in vse presoja iz Bože prespektive, je dejal. Vabi nas, da izpolnjujemo njegovo besedo in da iz svojega življenja naredimo nekaj velikega in odgovornega za druge. Jezus nas spodbuja, da premagujem sebičnost, ob Njem postajam zares človek, je poudaril kardinal Rode. Vera me namreč ne omejujejo, ampak moje življenje naredi bolj polno in bolj bogato.

Ko je papež razglasil leto vere, nas je pozval, naj ponovno odkrijemo radost vere in lepoto in biti kristjan. Vera je po besedah kardinala Rodeta v svojem jedru nekaj veselega in nas rešuje tesnobe pred življenjem, nesmisla, ki je v svetu in nam pove, zakaj smo tukaj in kakšen je smisel našega potovanja skozi življenje.

Zatem je kardinal Rode spregovoril o pomenu Cerkve. Cerkev je najprej dom in mi smo božja družina, je poudaril kardinal Rode. Srce Cerkve, njeno toplo središče je evharistija. Cerkev se rodi in raste iz nje, iz evharistije črpa svojo moč, da lahko pričuje zanj in vsi postajamo eno v Kristusu. Brez evharistije ne bi mogli ustvariti pravega občestva in hoditi za Jezusom. Evharistija nas vabi k mizi božje besede in mizi kruha in vina. Če bo v nas božja beseda živa, bo naša vera zrela in trdna, je dejal kardinal Rode. Zato je Gospodov dan tako zelo pomemben, je dejal.

Hkrati pa smo po njegovih besedah odgovorni, da z besedo in življenjem pričujemo za evangelij pred svetom. Poklicani smo k edinosti, da smo eno telo v Kristusu. To pa pomeni konkretno odgovornost za vsakega od nas. Kot prvo je kardinal Rode izpostavil bratske odnose med nami zaradi krsta, ki smo ga vsi prejeli. »Naš vpliv navzven, ugled Cerkve in verodostojnost naše besede je odvisno od tega, kakšno ozračje vlada med nami v župnijski skupnosti«, je dejal Rode in nadaljeval: »Jezus je rekel: Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste imeli ljubezen med seboj«.

Druga misel je, da je Cerkev podoba skrivnostne zveze z Bogom. Omogoča nam stik z enim in pravim in živim Bogom, ki se je razodel v Jezusu Kristusu in ki ni plod naše domišljije. On je zagotovilo našega dostojanstva in naše svobode. On je ob nas vsak trenutek in nas ljubi z večno ljubeznijo. Pred Bogom vem, kdo sem, v stiku z njim se očiščujem. Njegov pogled me postavlja v resnico. On je naša radost in upanje. On je Oče, Bog bližine, Bog  ki je z nami v veselju in žalosti, v življenju in smrti. In za tega Boga moramo po besedah kardinala Rodeta pričevati v svetu. Benedikt XVI. je škofom o ugašanju vere zapisal: »Naša prvenstvena naloga je storiti, da bo Bog navzoč v svetu in omogočiti ljudem dostop do njega«. To pa je po besedah kardinala Rodeta velika naloga kristjanov v tem svetu. Resnični problem je po papeževih besedah v tem, da Bog izginja iz človekovega obzorja in da s pojemanjem svetlobe človeštvo vse bolj pogreza v temo. Bog in z njim veselje do življenja, spoštovanje življenja od spočetja do naravne smrti, Bog, ki nam prinaša svobodo srca pred maliki, ki nas usužnjujejo, duševno zdravje pred tesnobo in zmagoslavno občutje biti nad breznom niča. On nam prinaša upanje v neskončnost onkraj vsega minljivega, kjer biva živi in pravi Bog.

Cerkev je po besedah kardinala Rodeta tudi svetišče iz živih kamnov in ne mrtva gmota. To pomeni, da smo aktivni člani župnijske skupnosti. Cerkev mora po svoji naravi biti misijonarska in pričevati za Kristusa s preprostim in resnim krščanskim življenjem. To pa nujno zbuja pozornost pri drugih.

Za slovenske kristjane pa po besedah kardinala Rodeta velja še povabilo, naj ne skrivamo svoje vere, naj se je ne sramujemo, ampak jo svobodno in pogumno izpovedujemo pred ljudmi. In naj jo branimo, če je napadena. »Slovenski kristjani smo bili v preteklih letih komunističnega režima priče sramotenja vere, potvarjanja zgodovine, predmet posmeha in odkritega sovraštva. Žal to ni preteklost. Tudi danes, v t.i. demokratični družbi, ki prisega na človekove pravice, se nadaljujejo napadi, obrekovanja in laži o Cerkvi. Pomislite, kaj so si privoščili na moj račun. Same laži in obrekovanja, kar se je tudi izkazalo. Priznajmo, da dostikrat nimamo poguma, da bi se postavili v bran vere in Cerkve. Raje sklonimo glave in potrpimo. To pa ni prav. To ni vredno svobodnih ljudi. To ni vredno kristjanov. Potrebno je več poguma in zdravega ponosa.« Po besedah sv. Petra smo namreč izvoljeni narod, da bi oznanjali Njega, ki nas je iz teme poklical v svetlobo.

Nenazadnje pa je Cerkev tudi znamenje večnega življenja. Brez tega se ne bi splačalo biti kristjan in živeti človeško življenje. Naši boji, naše hrepenenje - vse to bo nekoč dopolnjeno. V večnost je po besedah kardinala Rodeta usmerjena vsa človeška zgodovina in tam bo vse dopolnjeno.