Krst

Vse se začne s krstom. Zakaj pravimo krstu krst. Katekizem katoliške Cerkve nam to lepo razlaga:

1214 Ta zakrament imenujemo krst po osrednjem obredu, s katerim ga podeljujemo: krstiti (grško »baptizein«) pomeni »potopiti«, »utopiti«; »potopitev« v vodo naznačuje pokop katehumena v Kristusovo smrt, iz katere izide prek vstajenja s Kristusom (prim. Rim 6,3–4; Kol 2,12) kot »nova stvar« (2 Kor 5,17; Gal 6,15).

Kakor se življenje začenja z rojstvom na ta svet, se s krstom začne življenje v oni svet. Življenje se začne z rojstvom, in to je za vsakega starša svet trenutek, tako ali drugače. Ko se človek rodi, se ga Jezus želi dotakniti, približati, in to naredi s svetim krstom. Sveti krst je torej prvi Jezusov dotik, je prvi zemeljski dotik Boga. Krst je tako vir in začetek vseh milosti. Brez krsta ne moremo prejeti drugih zakramentov, drugim milosti in blagoslovov. Katekizem nam pravi:

1213 Sveti krst je temelj celotnega krščanskega življenja, velika vrata k življenju v Duhu (»vitae spiritualis ianua«) in vrata, ki odpro dostop k drugim zakramentom.

Kakor se brez rojstva življenje ne more začeti, tako se krščanstvo ne more začeti brez krsta. Vprašanje, ki se nam lahko na tem mestu zastavi, je potrebnost krsta. Zakaj krst sploh potrebujemo? Gospod Jezus Kristus nam na to odgovarja:

1257 Gospod sam zatrjuje, da je krst potreben za zveličanje (prim. Jn 3,5). Tudi je svojim učencem zapovedal oznanjati evangelij in krščevati vse narode (prim. Mt 28,20) (prim. DzS 1618; CS 14; M 5). Krst je potreben za zveličanje tistim, ki jim je bil evangelij oznanjen in so imeli možnost prositi za zakrament (prim. Mr 16,16). Cerkev ne pozna drugega sredstva za zagotovitev vstopa v večno blaženost, kakor je krst; zato se skrbno varuje zanemarjanja poslanstva, ki ga je prejela od Gospoda, naj dela za to, da se »iz vode in Duha« prerodijo vsi tisti, ki morejo biti krščeni. Bog je zveličanje navezal na zakrament krsta, toda on sam ni vezan na svoje zakramente.

S krstom se nam tako uresniči želja, globoko hrepenenje, da postanemo kristjani. Da človek postane kristjan – to se že od apostolskih časov dalje vrši po nekem postopku in nekem uvajanju z več stopnjami. To pot je mogoče prehoditi hitro ali počasi. Vedno mora vsebovati nekatere bistvene prvine: oznanjevanje božje besede, sprejetje evangelija, ki ima za posledico spreobrnjenje, izpoved vere, krst, izlitje Svetega Duha, pristop k evharističnemu občestvu (KKC 1229). V prvih stoletjih Cerkve so h krstu pristopali odrasli ljudje, ki jih je bilo treba na to temeljito pripraviti. Tako je priprava na krst, ki se ji reče »katehumenat«, lahko trajala tudi do enega leta. V tem obdobju priprave je cerkveno občestvo pripravljalo in preizkušalo katehumene, tj. pripravnike na krst, v njihovem krščanskem življenju, ali bodo sploh sposobni nositi Kristusov jarem.

Kasneje, preko stoletij pa se je razvila praksa krščevanja otrok. Tako se je oblika podeljevanja tega zakramenta skrčila na eno samo opravilo. Zato nas katekizem poučuje, da:

Krst otrok zahteva po svoji naravi pokrstni katehumenat. Ne gre samo za potrebnost pokrstnega poučevanja, temveč za potreben razcvet krstne milosti v času osebne rasti (KKC 1231).

Da pa bi bil otrok resnično krščen v imenu Jezusa Kristusa in da bi bil potem tudi tako vzgajan, je potrebna vera, ki je prvi pogoj zakramenta svetega krsta.

1253 Krst je zakrament vere (prim. Mr 16,16).

Vera ni nekaj, kar bi si človek pridobil z učenjem ali bogastvom. Vera je dar. Tudi jaz ga ne morem dati nikomur. Daje ga Bog. Duhovnik lahko razlaga vero, kakor ve in zna. Lahko pomaga poglobiti odnos z Bogom, saj to je žica med generatorjem (Bog) in žarnico (človek). Zato lahko vero (elektrika) daje samo Bog. Vera staršev je sicer pomembna. Starši napeljujejo žico, starši privijejo žarnico, jo priklopijo v vtičnico. Ne morejo pa spustiti elektrike, to je vere. To je popolnoma delo Boga. Lahko jo izmolimo, lahko jo izprosimo. Ne moremo pa je kupiti ali pa sami narediti.

Vera staršev je pomembna, kajti brez vere v Jezusa Kristusa lahko otroka utopimo v krstni vodi, pa ne bo nič pomagalo. Nekateri utemeljujejo svojo vero z obiskom cerkve (ne svete maše) dvakrat na leto, ko obiščejo jaslice in nesejo jedi k velikonočnemu blagoslovu, ne da bi šli k sveti maši. Prav tako ni višek izpovedi vere samo idilična poroka v idilični podeželski cerkvici. Vera je mnogo več kot to. Vera je dar od Boga. Zato pomeni odgovorno živeti po veri v vseh mogočih trenutkih življenja. Za krst je pomembna vera, to je prvi pogoj. Če pa je vera staršev prav šibka ali samo simbolična, bo tudi vera otroka šibka ali pa samo na ravni nekega simbola, ki pa bo lahko kasneje otroku samo v breme kakor pa v resnično korist.

1254 Pri vseh, ki so krščeni, pa naj bodo otroci in odrasli, mora vera po krstu rasti. Zato Cerkev vsako leto obhaja v velikonočni vigiliji obnovitev krstnih obljub. Priprava na krst pripelje le do praga novega življenja. Krst je tisti studenec novega življenja v Kristusu, iz katerega priteka vse krščansko življenje.

In krst bo ostal kot lep obred v družinskem albumu. Milost in blagoslov pa bo zbledel. Da pa se to ne bi zgodilo, ima vsak krščenec tudi svojega botra. Tu pa se zopet zatakne, ker ne vemo več točno, kaj boter sploh je (za podrobnosti in pogojih, ki jih boter potrebuje klikni tukaj).

1255 Da bi se krstna milost mogla razvijati, je pomembna pomoč staršev. Tu je tudi vloga botra ali botre, ki morata biti trdna vernika, sposobna in pripravljena pomagati novokrščencu, otroku ali odraslemu, na njegovi poti v krščansko življenje (prim. ZCP, kan. 872–874). Njuna naloga je resnična cerkvena služba (»officium«; prim. B 67). Celotna cerkvena skupnost nosi del odgovornosti za razvijanje in ohranjanje v krstu prejete milosti.

Boter je torej pomoč staršem pri vzgoji njihovega otroka. Otrok namreč ni deležen posebne priprave in uvajanja. Tega so deležni starši. Zato je nujno potreben, kakor je bil že zgoraj omenjen pokrstni katehumenat. Vera, ki je otroku pri krstu dana, je kakor sveže posejano seme, ki pa mora rasti in zrasti v veličastno drevo, ki bo otroku v njegovem življenju dajalo varstvo, senco in sad. Zato leži na ramah staršev in botrov zelo velika odgovornost, da bodo otroku dobro in kakovostno predstavili resnico naše vere. Starši in botri so v tem primeru žica, ki otroku (žarnica) posreduje vero (elektrika).