Ko otrok doseže določeno zrelost, tako v osebnem kot krščanskem življenju, je potrebno prejeti drugi zakrament – obhajilo, od katerega so odvisni vsi ostali zakramenti; še več, brez tega zakramenta ne bi bilo ostalih zakramentov.

V tem organizmu zavzema evharistija kot »zakrament zakramentov« edinstveno mesto: »vsi drugi zakramenti so naravnani nanj kot na svoj cilj« (KKC 1211).

Iz zakramenta evharistije izvirajo vsi ostali zakramenti, zakaj v zakramentu evharistije je navzoč sam Jezus Kristus, v ostalih zakramentih pa se nas posredno dotika preko različnih stvarnih elementov (voda, olje, odveza …). Zakrament evharistije ima veliko imen in veliko pomenov. Katekizem katoliške Cerkve nakazuje in razlaga najpomembnejše:

1328 Neizčrpno bogastvo tega zakramenta se izraža v različnih imenih, ki mu jih dajemo. Vsako od teh imen kliče v spomin njegove posamezne vidike. Imenujemo ga:

Evharistija, ker je dejanje zahvale Bogu. Besedi »eucharistein« (Lk 22,19; 1 Kor 11,24) in »eulogein« (Mt 26,26; Mr 14,22) spominjata na judovske blagoslove, ki razglašajo –  predvsem med obedom – božja dela: stvarjenje, odrešenje in posvečenje.

Lomljenje kruha, ker je ta obred, lasten judovskem obedu, uporabljal Jezus, ko je kot mizni starešina blagoslovil in razdelil kruh (prim. Mt 14,19; 15,36; Mr 8,6.19), predvsem pri zadnji večerji (prim. Mt 26,26; 1 Kor 11,24). Po tej kretnji ga učenci spoznajo po njegovem vstajenju (prim. Lk 24,13–35) in s tem izrazom prvi kristjani označujejo svoje evharistične shode (prim. Apd 2,42.46; 20,7.11). S tem kristjani naznačujejo, da vsi tisti, ki jedo od enega samega razlomljenega kruha – Kristusa – vstopijo v občestvo z njim in sestavljajo v njem le še eno samo telo (prim. 1 Kor 10,16–17).

Evharistični zbor oziroma shod (»synaxis«), ker se obhajanje evharistije odvija v zbranem občestvu vernikov, v takšnem zboru, ki je vidni izraz Cerkve (prim. 1 Kor 11,17–34).

Spomin (memoriale) Gospodovega trpljenja in vstajenja.

Sveta daritev, ker ponavzočuje (napravlja dejavno navzočo) edino daritev Kristusa Odrešenika in ki vključuje daritev Cerkve; ali tudi sveta mašna daritev, »hvalna daritev« (prim. Heb 13,15; Ps 116,13.17), duhovna daritev (prim. 1 Pt 2,5), čista (prim. Mal 1,11) in sveta daritev, ker dovršuje in presega vse daritve stare zaveze.

Sveta in božja liturgija, ker ima vse bogoslužje Cerkve svoje središče in svoj najbolj zgoščen izraz v obhajanju tega zakramenta; v istem smislu ga imenujemo tudi obhajanje svetih skrivnosti. Govorimo tudi o Najsvetejšem zakramentu, ker je ta zakrament (vseh) zakramentov. S tem imenom označujemo evharistične podobe, shranjene v tabernaklju.

Krščenec – otrok (pri krščevanju odraslih je malo drugače), v času pokrstnega katehumenata, to je v obdobju, ko njegova vera raste v skladu z njegovo osebno zrelostjo, pristopi h zakramentu evharistije, ki mu pri nas rečemo prvo sveto obhajilo. S tem dejanjem se krščenec vključuje v lokalno cerkveno skupnost. Pa ne samo on, tudi starši in ostali domači s tem dejanjem dokazujejo svojo ljubezen do Kristusa in Cerkve; to ljubezen prenašajo na otroka in kažejo, da so dejavni člani lokalne župnijske skupnosti.

Zakrament svete evharistije je tako pomemben zakrament, da mu je od nekdaj v Cerkvi posvečena posebna skrb. Tako nas Zakonik Cerkvenega prava iz leta 1981 poučuje, da morajo starši ter župniki poskrbeti, »da se bodo otroci, ko pridejo k pameti, na potreben način pripravili in čimprej po predhodni zakramentalni spovedi nahranili s to nebeško jedjo« (ZCP §. 914). Na tem mestu pa je prav, da razložimo določene pogoje, ki so potrebni za prejem svetega obhajila:

V prvi vrsti je primerna poučenost, da vemo, h komu pristopamo in kaj bomo prejeli. Biti moramo v stanju milosti:

Milost je beseda, ki v krščanski terminologiji pomeni odnos. Biti v milostnem stanju, pomeni torej biti v odnosu z Bogom. Človek, ki greši, se svobodno odloči, da ne bo živel v odnosu z Bogom in zatorej ni upravičen prejeti Boga v podobi kruha in vina, ker preprosto njegovo srce in njegov razum ni pripravljen sprejeti nekaj tako veličastnega in imenitnega ter mu je lahko v tem primeru sveto obhajilo bolj v škodo kakor korist. Nihče ne bo umrl, če bo nevredno prejemal sveto obhajilo, je pa to norčevanje, še posebno, če obhajilo prejema javni grešnik in lahko to vodi v pohujšanje. Kaj pa je rekel Jezus o pohujšanju, pa tudi vemo. In iz Boga se ni dobro norčevati.

Ko človek torej opravi zakramentalno spoved (o pripravi na spoved klikni tukaj) in je v stanju milosti, ga prejem Kristusovega telesa in njegove krvi zedinja z Gospodom, mu odpušča male grehe ter ga varuje velikih grehov. Ker se okrepijo vezi ljubezni med obhajancem in Kristusom, zato prejem tega zakramenta okrepi edinost Cerkve, Kristusovega skrivnostnega telesa. (KKC 1416).

Zaradi tega in ostalih razlogov Cerkev obvezuje svoje vernike, da prejmejo sveto obhajilo vsaj enkrat v letu v velikonočnem času (KKC 1417, ZCP §. 920).

Prejem svetega obhajila je nujno in življenjsko povezan s sveto mašo (za podrobno razlago svete maše klikni tukaj). Na kratko lahko rečemo, da kristjani sveto mašo razumemo pod tremi vidiki: kot zahvalo in hvalo Očetu, kot daritveni spomin Kristusa in njegovega telesa, kot navzočnost Kristusa po moči njegove besede in njegovega Duha.

Vsak, ki se prav in vredno udeleži svete maše in prejme Jezusa pod podobo kruha, je deležen posebnih sadov. Prvo je gotovo, da nas obhajilo združuje s Kristusom, ohranja, povečuje in obnavlja življenje milosti prejeto pri krstu, »ta rast krščanskega življenja mora dobivati hrano iz evharističnega obhajila, kruha našega romanja prav do trenutka smrti, ko nam je podeljen kot popotnica« (KKC 1392). Obhajilo nas loči od greha ter ustvarja edinost skrivnostnega Kristusovega telesa, to je Cerkev.