Zakrament svetega reda je poseben zakrament, ki nas utrjuje v službi bližnjemu. Kakor vsak zakrament ima tudi zakrament svetega reda svoj lasten obred, ki ga običajno imenujemo »posvečenje«. Pomeni pa »oddelitev kristjana od drugih in od Kristusa samega izvršena umestitev (postavitev) za Cerkev. Polaganje škofovih rok skupaj s posvetilno molitvijo sestavlja vidno znamenje tega posvečenja (KKC 1538). Ta zakrament se podeljuje enkrat za vselej, na osebi pusti neizbrisen pečat, ki ga do večnih časov označuje, da je bil izbran. Prvič: izbran za kristjana, drugič: da je potrjen po svetem duhu. In tretjič: izbran izmed skupnosti, da bi skupnost vodil k Bogu.

Najprej je treba povedati, da se izognemo popačenemu pojmovanju in s tem lažnim razumevanjem. V cerkvi večkrat govorimo o raznih službah, ki jih posamezniki opravljajo: služba bralca, služba izrednega delivca obhajila, služba krasilcev in čistilcev cerkvene zgradbe, služba mežnarja, služba ključarja itd. Pri zakramentu svetega reda pa pojem »služba« pomanjkljivo označuje prejemnika svetega reda. Kajti pojem »služba« je časovno omejen. Vsakdo ima neko službo, ki jo opravlja, in ko konča oz. službe ne more več opravljati, jo preprosto zamenja. Pri škofih, duhovnikih ali pa diakonih pa to ni tako. Prejemniki svetega reda so sicer postavljeni v službo, vendar ne opravljajo službe, temveč doživljenjsko poslanstvo. V svojem poslanstvu služijo Kristusu in po Kristusu vsej krščanski skupnosti.

Pri vseh zakramentih velja, da so vidno znamenje nevidne Božje milosti in da se nas Bog preko zakramentov posebej dotika. Kdor pa prosi za zakrament svetega reda in se na to ustrezno pripravlja, pa na nek način dovoljuje z dejanjem svoje svobodne volje, da postane orodje zakramentov. Kristus se nas preko zakramenta svetega reda posebej dotakne, zato da bi se preko prejemnikov zakramenta svetega reda dotikal vseh ljudi.

To pa seveda prejemnika svetega reda ne odvezuje od dolžnosti, da se še posebej on odlikuje v izpolnjevanju Božjih zapovedi in da je predvsem sam v milostnem stanju pred Bogom:

Škof, duhovnik ali diakon tako nista obvarovana pred človeškimi slabostmi. Kakor vsak drug kristjan se morajo posebej odločati za dobro in se izogibati slabega. Toda ker so po posvečenju deležni Jezusa Kristusa in ker po njihovih rokah Kristus sam deluje, sadovi milosti zakramentov, kljub grešnosti nositelja službe, niso okrnjeni. Vsak zakrament isto deluje, če ga podeli pravilno posvečeni duhovnik, škof ali diakon, četudi se osebno ravno ne odlikuje v krščanskem življenju. Kajti v trenutku podeljevanja zakramenta duhovnik ni več duhovnik in škof ni več škof, temveč je duhovnik ali škof podoba Jezusa Kristusa.

Zakrament svetega reda se deli na tri stopnje. Škofovsko posvečenje je zadnja stopnja in pomeni polnost zakramenta svetega reda:

Duhovnik ali prezbiter je tako postavljen v vlogo škofovega pomočnika:

Prva stopnja svetega reda pa predstavlja služba diakonov:

Veljavno lahko prejme svete redove le krščen moški. Gospod Jezus je izbiral može, da jih je izoblikoval v zbor dvanajstih apostolov in apostoli so delali isto, ko so izbirali sodelavce, ki so jih nasledili v njihovi nalogi. Zbor škofov, s katerim so duhovniki zedinjeni v duhovništvu, je tisti, ki do Kristusove vrnitve ponavzočuje in posedanja zbor dvanajsterih. Cerkev priznava, da jo ta izbira Gospoda samega obvezuje. Zato posvečenje (ordinatio) žensk ni mogoče (KKC 1577). V prvi vrsti je treba tu vedeti, da je Gospod Jezus izbiral, da Bog izbira in izbere. Zato nima nihče pravice prejeti zakrament svetega reda: »Kdor misli, da prepoznava znamenja božjega klica k posvečeni cerkveni službi, mora svoje hrepenenje ponižno podrediti avtoriteti (oblasti?) Cerkve, ki ji pripada odgovornost in pravica poklicati koga k prejemu redov. Kakor vsako milost je treba tudi ta zakrament sprejeti kot zastonjski dar (KKC 1578).

Kakor vera, tako tudi vsak zakrament je prostovoljni dar Boga Očeta. Nihče ga ne more kupiti ali na kakršen koli drug način materialno pridobiti. Seveda se mora človek sam svobodno odločiti in privoliti. Toda končna odločitev pa je vedno pridržana Bogu.

Vsak zakrament, da bi pravilno v polnosti deloval, potrebuje tudi človeški doprinos. Ta doprinos je pri zakramentu svetega reda v obliki celibata:

Namen celibata ni, da bi ljudi trpinčil tam, kjer so najbolj ranljivi, temveč da Bogu podarijo to, kar jim je najbolj dragoceno, kajti Bogu pritiče le najboljše in najdragocenejše. To je tisto pravo nabiranje zakladov. Na zemlji postanemo ubogi, da bi v nebesih postali bogati.

Učinki zakramenta svetega reda so različni. Prvi učinek je neizbrisno znamenje:

Podobno kot pri krstu in birmi. Ko je nekdo krščen, je krščen do sodnega dne. In prav tako, kdor je posvečen, je posvečen do sodnega dne. Nobena človeška oblast tega znamenja ne more izbrisati. Lahko sicer formalno »izstopimo iz Cerkve«, nikoli pa ne bomo nehali biti božji otroci. Tudi duhovnik ostane duhovnik, četudi izstopi iz kleriškega stanu.

To neizbrisno znamenje duhovnika, četudi izstopi, tako zaznamuje, da je dolžan tistemu, ki je v smrtni nevarnosti in če v bližini ni nobenega drugega duhovnika, podeliti odvezo.

Drugi učinek pa je seveda velika milost Svetega Duha. Pomeni, da je duhovnik v posebnem osebnem in intimnem odnosu z Bogom. In »ta milost ga priganja, da oznanja evangelij vsem, da je vzor svoji čredi, da hodi pred njo po poti posvečenja, ko se v evharistiji istoveti s Kristusom duhovnikom in žrtvijo, ne da bi se bal dati življenje za svoje ovce« (KKC 1586).

Za konec kratke razlage zakramenta svetega reda – še dve pričevanji:

Tako sv. Gregor Nacijanški kot čisto mlad duhovnik vzklika:

Najprej je treba očistiti sebe, preden očiščujemo druge; biti moramo poučeni, da bomo mogli druge poučevati; treba je postati luč, da bomo razsvetljevali, približati se Bogu, da bomo približevali Bogu druge, biti posvečeni, da bomo druge posvečevali, vodili za roko in z uvidevnostjo svetovali . Vem, čigavi služabniki smo, na kakšni ravni se nahajamo in kakšna je tista, h kateri se pomikamo. Poznam visokost Boga in slabost človeka, a tudi njegovo moč. /Kdo je torej duhovnik? Duhovnik je/branitelj resnice, dviga se z angeli, poveličuje z nadangeli, daje, da prihajajo od zgoraj na oltar žrtveni darovi, deležen je Kristusovega duhovništva, na novo oblikuje stvarstvo, obnavlja /v njem božjo/ podobo, preustvarja jo za svet od zgoraj, in da povemo, kar je največjega: duhovnik je pobožanstven in pobožanstvuje.

Sveti župnik iz Arsa pravi: »Duhovnik je tisti, ki nadaljuje delo odrešenja na zemlji«... »Če bi dobro razumeli duhovnika na zemlji, bi umrli ne od strahu, ampak od ljubezni«... »Duhovništvo je ljubezen Jezusovega srca.« (KKC 1589)