Župnijska cerkev spreobrnitve apostola Pavla na Vrhniki

Nauportus, rimski predhodnik današnje Vrhnike, je ležal ob pomembni prometnici, ki je iz Emone vodila v Oglej. V srednjem veku je bilo ozemlje vrhniške župnije pod okriljem obsežne pražupnije sv. Petra v Ljubljani. V desetinskem seznamu župnij oglejskega patriarhata iz leta 1296 Vrhnike kot samostojne dušnopastirske postojanke še ne najdemo, pač pa je v njem omenjena kartuzija Bistra in duhovnija v Logatcu, katere sedež je bil verjetno kmalu zatem prenesen na Vrhniko. Zanimivo je, da desetinska seznama iz let 1323 in 1370 Vrhnike kot samostojne župnije ne omenjata, čeprav je na listini, izdani v Ljubljani 11. maja 1325, njena samostojnost že izpričana. Vrhniška cerkev je bila prvotno posvečena sv. Andreju, po osamosvojitvi od šentpetrske župnije pa se je dokončno uveljavil patrocinij sv. Pavla. Župnija je bila podrejena oglejskemu patriarhu in njegovim arhidiakonom, z ustanovitvijo ljubljanske škofije leta 1461 pa je prišla pod patronat in oblast ljubljanskih škofov. Kraj se sicer prvič omenja 20. junija 1300, iz leta 1318 pa je znan prvi duhovnik vikar Matej. V starih časih je župnija imela 25-27 podružnic in eno javno kapelo, iz nje pa so se razvile skorajda vse župnije današnje vrhniške dekanije.

NEKDANJE ŽUPNIJSKE CERKVE

Ni znano, kdaj je bila na ostankih rimskega kastela na Hribu zgrajena prva cerkev. V dolžino je merila le kakih 29 čevljev - 9,16 m. Zidana je bila v poznem srednjem veku. Ko so podirali prejšnjo cerkev, so pod tlakom našli sledove njenih predhodnic in kamen z napisi, ki pa so ga žal razbili in zazidali. Druga cerkev je bila dolga 40 čevljev - 12,64 m. Koliko škode so ji ob svojih vpadih naredili Turki, ni znano. O njej vemo le to, da je leta 1526 morala oddati bogoslužne predmete, ki so jih prekovali v denar, ki je bil namenjen za vojno proti Turkom. Okoli cerkve je bilo pokopališče s kostnico - cerkvico, v kateri je bil oltar sv. Mihaela. Cerkev je bila podolgovata in na severni strani nesimetrično grajena, zvonik pa je bil od nje ločen. Bila je odločno premajhna za takrat že številno župnijo. Prošnjo za graditev nove župnijske cerkve so župljani naslovili na škofa Hrena 29. aprila 1627. Škof je priporočil, naj za gradnjo uporabijo sredstva bogate cerkvice sv. Mihaela. 28. aprila 1628 je škof Hren cerkev že blagoslovil. Opremljanje cerkve se je zavleklo do 27. julija 1631, ko je novozgrajeno svetišče posvetil njegov naslednik, škof Rinaldo Scarlichi. Ob tej priložnosti je v njej posvetil tri oltarje: glavnega, sv. Pavla apostola v prezbiteriju, in stranska, sv. Katarine ter Blažene Device. Oltarja sv. Andreja in sv. Hieronima nista bila na novo postavljena, pač pa prenesena iz stare cerkve. Tudi vizitacija knezoškofa Jožefa Rabatte z dne 5. maja 1665 o tedanji vrhniški župnijski cerkvi poroča, da je imela 5 oltarjev. Župnija je štela kar 5262 duš, od katerih jih je velikonočno obhajilo prejelo 3827, 1435 pa ne. Vsi so bili katoličani. Tedaj je imela 26 podružnic.

ŽUPNIJSKA CERKEV

Prebivalstvo župnije je med tem naraslo in je v letu gradnje štelo že 4551 duš. Težko nalogo graditve nove župnijske cerkve je uresničil dekan Andrej Pečar. Zgradil jo je zidarski mojster Matevž Medved po načrtu ljubljanskega stavbnega adjunkta Josefa SchĂśbla. Cerkev je 17. oktobra 1852 posvetil ljubljanski knezoškof Anton Alojzij Wolf. Zgrajena je v novoromanskem slogu. Znotraj je dolga 41,2 m, široka 17,65 m in visoka 15,5 m, v stranskih ladjah pa 14,2 m. Prezbiterij meri 7,85 x 9 m, visok pa je 15 m. Cerkveni zvonik je spodaj še od prejšnje cerkve. Zgornji del je bil nadzidan z opeko leta 1869 do višine 31,5 m, pokriva pa ga 14,5 m visoka piramidasta kapa. Vrh križa meri 52 m. Freske v prezbiteriju je poleti 1867 naslikal Janez Wolf, ornamentalni okras okrog njih pa Janez Borowsky. Kot modele za upodobljene figure naj bi Wolf uporabil nekatere domačine. Pri vratih so upodobljeni evangelisti. V slepih arkadah sta freski "Slovo sv. Pavla od Efežanov" in "Pridiga na Aeropagu", na oboku pa "Stvarjenje sveta". Freski angelov sta naslikani nad stranskima oltarjema. Jeseni 1907 je Simon Ogrinov ornamentalno poslikal celotno cerkev. Žal so bile ob prenovitvi notranjščine leta 1977 njegove poslikave prebeljene. V novozgrajeno cerkev so najprej prestavili iz stare vseh pet oltarjev. Od njih sta ohranjena le dva stranska oltarja. Glavni oltar "a Romana" je sestavljen iz prosto stoječe oltarne menze s tabernakljem in na steni v okvirju postavljene oltarne slike. Menzo je verjetno izdelal ljubljanski kamnosek Ignacij Toman ok. leta 1851. Antipendij ima od leve proti desni tri reliefe v belem marmorju: "Abrahamova daritev", "Melkizedekova daritev" in "Noetova daritev". Izklesal naj bi jih podobar Matija Ozbič. Prvotno je bil na glavnem oltarju postavljen tabernakelj iz starega oltarja. Sedanjega so Vrhničani kupili od župnijske cerkve v Stari Loki, naredila pa sta ga Matej in Ignacij Toman leta 1834. Tabernakelj z baldahinom je izklesan v duhu baročne tradicije. Pod baldahinom je posrebren tabernakeljski križ s pozlačenim korpusom, delo pasarja Žmuca. Načrt za nova vratca in za preureditev tabernaklja je leta 1947 pripravil arh. Vladimir Gajšek. Vratca sta izdelala ljubljanska pasarja brata Žmuc. Ob straneh ima tabernakelj lesena sivo tonirana baročna angela adoranta. Oltarna slika "Spreobrnitev sv. Pavla" je delo slikarja Franza Kurza-Goldensteina iz leta 1851. Okvir je leta 1905 v novoromanskem slogu izdelal ljubljanski kamnosek Feliks Toman iz marmorja "Pučišče", ki ima zgoraj vložene table iz rdečkastega francoskega marmorja "Ville franc". Na vrhu ga zaključuje križ. Po položitvi novega cerkvenega tlaka leta 1991 so leta 1996 prišli na vrsto tudi nov daritveni oltar, ambon in mizica za darove. Načrt zanje je napravil arh. France Kvaternik, iz belega makedonskega marmorja pa jih je izdelal kamnosek Vojko Možina iz Batuj. Krstni kamen je bil ob preureditvi prezbiterija prenesen iz krstne kapele na mesto ob glavnem oltarju. Izklesan je iz rdečkastega marmorja. Poleg njega je mizica za darove z omarico za sv. olja in krstni pribor. Nad njo je postavljena baročna skulpturica Jezusovega krsta. Prednja stranska oltarja je v letih 1891/92 v psevdoromanskem slogu zamislil in iz sivega kamna izdelal kamnosek Feliks Toman, kipi pa so delo podobarja Matije Ozbiča. 29. novembra 1891 je bil Materi Božji na čast blagoslovljen nov oltar. Levo in desno oltarno podobo spremljata kipa sv. nadangelov Rafaela in Gabrijela. Oltar na listni strani je bil 8. decembra 1892 blagoslovljen na čast sv. Jožefu. Ob njegovi podobi stojita kipa sv. Katarine in sv. Jederti. Vsi kipi na imenovanih stranskih oltarjih so iz mavca in visoki 125 cm, le kip sv. Jožefa je lesen. Stranski oltar sv. Hieronima je nastal ok. leta 1700 v eni od ljubljanskih kamnoseških delavnic. Pravokotna menza je okrašena z barvastimi marmornimi intarzijami in ima v sredini okrogel 44 cm velik relief sv. Hieronima v belem marmorju. Predela ima ob straneh dve lizeni in na njih dva grba. Eden pripada rodbini Kunst, drugi pa je neznanega lastnika. Platno sv. Hieronima je delo neznanega slikarja. V atiki je slika sv. Ane, delo neznanega severnoitalijanskega mojstra iz prve polovice 17. stoletja. Na oltarni menzi je v ovalnem okvirju na pločevino slikana oljna podoba Srca Marijinega, delo slikarja Wolfa. Stranski oltar sv. Andreja tudi iz črnega lesnobrdskega marmorja. Pravokotna oltarna menza je okrašena z marmornimi intarzijami. Slika sv. Andreja je iz druge polovice 18. stoletja. Na menzi je postavljena Wolfova oljna slika Srca Jezusovega na pločevino. Vitraja sv. Petra in sv. Janeza Ev. ter dekorativna okna so izdelali v Tiroler Glasmalerei und Mosaik-Anstalt dr. Jele & Co. v Innsbrucku v letih 1902-1903. Nad oltarjem sv. Jožefa visi slika sv. Janeza Ev. na Patmosu, delo Pavla Kunla. Sliko je poklonil v spomin na svojega prezgodaj umrlega sina vrhniški župan Janez Smuk. Druga Kunlova slika sv. Antona Padovanskega je iz leta 1853. Je dar graščakinje Galle iz Bistre. Pri glavnem vhodu je Ogrinova slika Sv. Družine iz leta 1900. Iz istega časa je tam tudi Ogrinova kopija Murillovega sv. Frančiška. Ogrinovo delo iz leta 1926 je tudi sv. Alojzij. Križev pot je po Furichovih predlogah leta 1911 naslikal Simon Ogrin, lesene okvirje s pozlato pa je izdelal domači podobar Ivan Buh. Božji grob je Ogrinovo delo iz leta 1880. Pri dopolnjevanju opreme župnijske cerkve je leta 1916 prišla na vrsto sedanja prižnica. Pogodbo je cerkveno predstojništvo sklenilo s kamnosekom Tomanom, ki je prižnico dokončal šele leta 1919 in je zaradi inflacije ob tem skoraj bankrotiral. Balkon prižnice je iz dalmatinskega marmorja; reliefi štirih evangelistov, ki so izdelani po Repičevih negativih, pa iz kararskega marmorja na poliranih ploščah. Od leve proti desni si sledijo: sv. Matej, sv. Marko, sv. Luka in sv. Janez Ev. Misijonski križ je bil postavljen v spomin na prvi sv. misijon leta 1869. Spovednici iz hrastovine je leta 1949 dobil v izdelavo domači mizar Franc Vintar z Raskovca, dokončal pa jih je njegov pomočnik v letu 1951. Prvotno je cerkev imela pet lestencev. Tri nove lestence in večno luč je cerkev dobila leta 1896 in 1897. Njihov izdelovalec ni znan. Današnja svetila so večinoma iz 70-ih let 20. stoletja. Lestenec na koru in stenske reflektorske svetilke je leta 1994 po načrtu arh. Kvaternika izdelal pasar Janez Erklavec z Lavrice. Dvanajst večjih svečnikov in nekaj manjših iz masivne medenine, vključno s svečnikom za velikonočno svečo, je izdelal ljubljanski zvonar in livar Albert Samassa leta 1883. Ostali manjši svečniki so iz 20. stoletja. Glavna vrata iz orehovine so iz leta 1851. V spomin na jubilejno leto 2000 in 150. obletnico posvetitve župnijske cerkve so vrhniški župljani leta 2002 oskrbeli nova vrata za stranski vhod na ženski strani. Načrt zanje je narisal arh. Matjaž Jakše z Lesnega Brda. Nihajna vrata so bila izdelana po načrtu arh. Franca Kvaternika leta 1991. Klopi so še iz časa dograditve cerkve. So brez rezbarskega okrasja. Izdelal jih je mizar Jerebic. Molilna klop v prezbiteriju je iz leta 1869. Izdelana je iz hrastovine in okrašena z lepimi reliefno upodobljenimi rastlinskimi okraski. Na sredi ima reliefno podobo velikonočnega Jagnjeta z zastavo. V prezbiteriju so danes trije večji sedeži za duhovščino iz začetka 20. stoletja in dvajset manjših za ministrante. Mašnikov sedež je zgoraj rezbarsko okrašen. Prejšnje orgle je izdelal ljubljanski orglar Ferdinand Malahovsky v letih 1857/58. Od njih sta ohranjeni omari. Andrej Benda z Loke pri Mengšu je leta 1963 postavil tri manualne pnevmatske orgle s sapnicami na stožce in s 40 pojočimi registri. Železno korno ograjo je leta 1907 postavilo podjetje Avgust Žabkar iz Ljubljane. Nova župnijska cerkev je od stare podedovala štiri zvonove, vendar pa so razen enega postali žrtev 1. svetovne vojne. Zgodovinsko pomemben je navček, ki sta ga leta 1744 v Ljubljani ulila Jožef in Anton st. Samassa. Leta 1921 so Vrhničani tri nove bronaste zvonove nabavili pri zvonarju Maxu Samassu v Wiener-Neustadtu v Avstriji. V zahvalo za obvarovanje Vrhnike med osamosvojitveno vojno je župnijska cerkev po prizadevanju dekana Florijana Božnarja dobila dva nova zvonova, ki sta bila ulita leta 1993 v zvonarni Rudolfa Pernerja v Passau. Največji tehta 2910 kg. Celotno zvonilo zvoni v tonih: h0, cis1, e1, fis1, a1.

Avtor besedila dr. Matjaž Ambrožič